Kako objave Trumpa na družbenih omrežjih spodkopavajo možnost dogovora z Iranom?

Donald Trump se že več dni pogaja o miru v Iranu – sam s sabo. Ameriški predsednik je iz rokava potegnil že vsak trik iz svojega priročnika Umetnost dogovora (ang. The Art of the Deal), ko je Iran poskušal izsiljevati in z grožnjami prisiliti v kapitulacijo.

A njegovi izpadi na družbenih omrežjih in izjave nekaterim novinarjem, ki imajo do njega neposreden dostop, kažejo, da ignorira pomembno (lastno) pravilo. "Najslabša stvar, ki jo lahko narediš pri sklepanju posla, je, da je videti, kot da si obupno želiš, da bi ga sklenil," je zapisal v knjigi iz leta 1987.

Ameriški vrhovni poveljnik tvega, da bo padel prav v to past pred morebitnimi pogovori v Islamabadu, ki naj bi potekali v prihodnjih dneh.

Konec prejšnjega tedna je Trump na omrežju Truth Social naznanil, da je sporazum že sklenjen, in zatrdil, da je Iran pristal na vse zahteve ZDA glede predaje jedrskih zalog, odprtja Hormuške ožine in prenehanja podpore terorističnim skupinam. Ko se je Iran uprl, je predsednik zagrozil "z veliko bombami", če ne bodo pristali na dogovor.

Pogosto Trumpove izjave spodkopavajo njegovo verodostojnost, saj se nemalokrat izkaže, da niso resnične. Nenehen tok nasprotujočih si informacij utrjuje vtis, da nima nobene strategije in da improvizira, kar mu očitajo številni strokovnjaki za zunanjo politiko od začetka vojne v Iranu.

Iranskim pogajalcem oziroma tistim, ki imajo v Teheranu zares moč in ostajajo v senci, Trump le redko pokaže poker obraz.

Čeprav se je težko spomniti, kako je bilo nekoč, pišejo v analizi CNN, se predsedniki pred pomembnimi pogovori običajno niso vedli na tak način. Ronald Reagan se na srečanja s sovjetskim voditeljem Mihailom Gorbačovom zagotovo ni pripravljal tako, da bi v osemdesetih letih na televiziji razglabljal o sporazumu, še preden bi se srečala.

Zakaj Trump ravna v nasprotju z lastnimi pravili? In ali njegova potreba, da je vedno v ospredju, zmanjšuje možnosti za dejanski dogovor?

Moč družbenih omrežij

Trump je že v prvem mandatu ugotovil, da mu družbena omrežja dajejo veliko moč, saj je z njimi lahko obšel medije in neposredno nagovoril svet. "Včasih sem to opazoval. Ko sem zapisal kaj lepega, je to šlo kot raketa," je enkrat dejal.

Ameriškemu predsedniku ni treba sklicati novinarske konference, da bi spregovoril s svetom. Lahko samo napiše objavo. To je verjetno prva vojna, ki se vodi prek družbenih omrežij: Trump je tam naznanil posledice zračnih napadov, posvaril iransko civilizacijo, da bo morda uničena, in razglasil mir.

Družbena omrežja in Trump so ustvarjena drug za drugega. Tudi če se želite izogniti omrežjem in aplikacije izbrišete s telefona, bodo skoraj vsako njegovo objavo na Truth Social nemudoma povzeli svetovni mediji. V knjigi Umetnost dogovora Trump prizna, da ga bolj kot vsebina dogovora žene prav iskanje dogovora samega.

Diplomacija za ameriškega predsednika nikakor ni tiho dogajanje za kulisami. Srečanja s severnokorejskim diktatorjem Kim Džong-Unom niso prinesla veliko, so pa Trumpa postavila v središče svetovne pozornosti. Tudi njegov lanski razkošni sprejem ruskega predsednika Vladimirja Putina ni pripomogel h končanju vojne v Ukrajini, je pa bil priložnost za odlične fotografije.

Pogovorom v Islamabadu bo manjkala ena ključna sestavina iz Trumpove knjige: njega ne bo tam. To je morda zaradi tega, ker tudi na iranski strani ne bo vrhovnega voditelja, morda pa zaradi vprašanja varnosti. Kljub temu je Trump prejšnji teden dejal novinarjem, da bo odšel tja, če bo dogovor podpisan.

"Trumpove objave usodne za pogovore"

Dogovor ostaja daleč, saj tudi pogovori po vikendu napetosti na Bližnjem vzhodu niso gotovost.

Kljub vsem Trumpovim grožnjam ima tudi Iran veliko moč – s tem, ko so prepovedali plovbo skozi Hormuško ožino, so svetovno gospodarstvo vzeli za talca. Prav tako je med ZDA in Iranom globoko nezaupanje, ki ima že dolgo brado – od terorističnih napadov na Američane do sestrelitve iranskega civilnega letala s strani ameriške vojne ladje.

Nekateri viri iz Trumpove administracije so v pogovoru za CNN priznali, da so Trumpove izjave že škodovale pogajanjem. Lažne trditve predsednika, da se je Iran strinjal s skoraj vsemi zahtevami ZDA, vključno s predajo obogatenega urana, niso bile dobro sprejete med pogajalci.

Občutek, da Trump s svojimi zapisi ovira lastne ambicije, je konec tedna izpostavil tudi Wall Street Journal. Časopis je poročal, da ga niso spustili v sobo, kjer so prejemali novice o drzni reševalni akciji ameriškega pilota v Iranu, saj so bili prepričani, da "njegova nepotrpežljivost ne bi bila v pomoč".

Mirovna pogajanja so brez izjeme občutljiva. Pogosto zahtevajo neuradne stike in mesece ali celo leta pogovorov. Vsaka stran mora imeti občutek, da je dosegla svoje, da se na koncu strinja s končnim dogovorom. Zastraševanje le redko deluje, razglašanje podrobnosti o procesu na družbenih omrežjih pa ga le dodatno otežuje.

Trump je v ponedeljek dejal, da verjetno ne bo podaljšal premirja z Iranom, ki poteče ta teden. Morda je to bil poskus, da bi povečal pritisk na Teheran, vendar je obenem tvegal, da jim s tem da izgovor, da ne pridejo na pogajanja. Zelo verjetno je tudi, da bo njegova naslednja objava, da bo premirje vendarle podaljšal.

Toda če Trumpova umetnost dogovora deluje in mu bo uspelo odpraviti grožnjo, ki jo je za Američane predstavljal iranski režim, bo dosegel zmago, ki ni uspela še nobenemu drugemu sodobnemu predsedniku. Kot zaključuje analiza CNN: gotovo bo to prvi povedal svetu.